V manjših krajih po Sloveniji je lov še vedno del vsakdana, ki ga mnogi poznajo že iz otroštva. Tako je tudi sosed, ki je lovec že več desetletij, vedno poudarjal, da lov ni samo streljanje, ampak tudi način življenja. Zato ima v Sloveniji ta dejavnost dolgo tradicijo, ki je tesno povezana z naravo, letnimi časi ter skupnostjo.

Tako lovci niso posamezniki, ampak delujejo v lovskih družinah, kjer veljajo jasna pravila in določena hierarhija. Običaji se prenašajo iz generacije v generacijo znotraj družin. Prav tako ima posebno mesto lovski bonton, ki narekuje spoštovanje do živali, narave in tudi drugih lovcev. Zato pred vsakim lovom potekajo dogovori, razdelitev nalog in skrbna priprava. Pomemben del lova je tudi opazovanje divjadi, ne le njen odstrel. Tako lovci skrbijo za krmišča, nadzorujejo populacijo živali in hkrati sodelujejo pri ohranjanju ravnovesja v naravi. Tudi stric, ki je aktiven v lovski družini, pravi, da se pravi lovec prepozna po potrpežljivosti in mirnosti. V Sloveniji je lov strogo reguliran in dovoljen le v določenih obdobjih ter pod natančno določenimi pogoji. lovska oblačila in oprema imajo ne le praktičen, temveč tudi simbolni pomen. Posebni trenutki, kot sta lovski zbor in tradicionalni pozdravi, izražajo spoštovanje do uplenjene živali. Po lovu se pogosto nadaljuje druženje, kjer si izmenjujejo izkušnje in zgodbe. Tako lov v Sloveniji ni več namenjen množični proizvodnji mesa, temveč nadzoru in odgovornemu ravnanju z naravo.

Prav tako je za mnoge lovce to čas, ko se umaknejo od vsakdanjega hrupa in se povežejo z gozdom, zato lov ostaja dejavnost, ki združuje tradicijo, znanje in spoštovanje do okolja. Tako sem našega soseda več let opazovala, kako je prihajal in odhajal s svojim džipom. Vedno, ko si je dal na glavo lovski klobuk in lovski nahrbtnik, si točno vedel, kam je šel.