V naši knjižnici je vladalo posebno vzdušje. Stene, obdane s knjigami, so bile priča številnim pogovorom. Danes pa je bil večer posvečen eni sami osebi, danes ugotavljamo kdo je bil Anton Podbevšek.
Spominska debata o tem pomembnem pesniku slovenske avantgarde je privabila številne ljubitelje literature, študente in ugledne govorce. Ko sem stopil v dvorano, so me pozdravili pridušeni pogovori in vonj po starih knjigah. Na odru je že stal govornik, priznani literarni zgodovinar, ki je s strastjo pripovedoval o Podbevškovi poeziji. Razlagal je, kako je bil Anton Podbevšek pionir modernizma pri nas, kako je s svojimi verzi pretresel ustaljene norme in postavil temelje prihodnjim generacijam pesnikov. Občinstvo je pozorno prisluhnilo, ko je naslednja govorka prebrala nekaj njegovih pesmi.
Besede so zvenele kot nekakšna šifrirana sporočila, polna drznosti in svobode. Sledila je diskusija v kateri smo se oblikovalci spraševali ali bi bila njegova poezija danes prav tako revolucionarna, kot je bila v njegovem času. Eden od udeležencev, starejši gospod z iskrivimi očmi, je delil osebno anekdoto, kako je prvič prebral Podbevška kot mladenič in so ga njegove pesmi zaznamovale za vedno. Njegove besede so ga zadele kot strela z jasnega. Medtem, ko je potekala debata, sem opazil, kako knjižničarka nežno obrača strani ene od zbirk, ki jih je napisal Anton Podbevšek, kot da bi v njej iskala skrite pomene.
V tistem trenutku sem spoznal, kako močno je literatura sposobna povezovati ljudi, ne glede na generacije. Ko se je večer prevešal v noč, smo si vsi prisotni izmenjali svoje misli in vtise. Večina nas je odšla domov s spoštovanjem do pesnika in njegovega vpliva na slovensko književnost. Knjižnica je bila tisti večer kraj, kjer se je ustvarjal nov, živ dialog med preteklostjo in sedanjostjo. Skozi okno sem še zadnjič pogledal v dvorano, kjer so knjige ostajale priče pogovora, ki se bo zagotovo nadaljeval ob kakšni prihodnji debati.
Anton Podbevšek je bil morda pesnik preteklosti, a njegova beseda je v tej noči znova zaživela.…